V današnjem zapletenem načinu življenja, se pogosto srečujemo s preobremenjenostjo v službi in doma, nezmožnostjo sprostitve, s težavami pri obvladovanju čustev, težave v odnosih, pri vzgoji otrok in mladostnikov, nespečnost, brezvoljnost, težave pri odločanju,..
Skušamo si pomagati na različne konstruktivne načine; šport, sproščanje, ustvarjalnost, še pogosteje pa se zatekamo v načine, ki dodatno povečajo težave; neustrezno vedenje, konflikti, deloholizem, psihosomatika, odvisnost,...
Poleg tega smo v zadnjih letih priča povečanju raznoraznih ponudb zdravljenja v »instant« obliki, s takojšnjimi učinki (hitre terapije, čudežne naprave in postopki, sredstva za izboljšanje počutja), ki pogosto prinesejo le trenutno tolažbo. V naši naravi je namvreč, da želimo težave na hiter način odpraviti, zato smo ljudje voljni vse mogoče preizkušati. Obljuba, da ni potrebno nič storiti, samo plačati je mamljiva, ker s tem ohranimo občutek moči in kontrole.

Na hiter način ne moremo odpraviti težav, ki trajajo že več let. Pogosto izvor sega daleč nazaj, v naše otroštvo; neizpolnjene želje, nerazčiščeni strahovi. Vse, kar smo čutili, da je nesprejemljivo za naše starše in okolje smo morali potlačiti.
Če smo bili vedno zavrnjeni in nikoli nismo dobili potrditve, če smo se morali odpovedati sleherni želji in ničesar storiti po svoje, nimamo orientacije o tem, koliko je možno uveljaviti sebe, lastno hotenje in koliko se je potrebno podrejati.
Če pa smo bili otrok, ki je izrazito »iskal« težave, zahteval od staršev izjemen napor in so nas skušali pomiriti tako, da so zadovoljili vsem našim zahtevam, so nas s tem naučili, da lahko z jezo dosežemo kar hočemo in da so nam drugi dolžni prisluhniti.

Pogosto ljudje, šele ko preizkusijo vse mogoče čarobne terapije in ni dolgotrajnih učinkov poiščejo pomoč psihoterapevta. V psihoterapiji nas namvreč čaka naporna in težka pot, ki je ne zmore vsak.

Psihoterapevt nima čudežnih besed, praškov, postopkov, ki bi v trenutku rešili težave, ki trajajo vrsto let, lahko pa nam pomaga drugače pogledati na problem, razumeti zakaj se mi in zakaj se drugi obnašajo tako kot se, spremeniti nefunkcionalna vedenja in nas spraviti iz začaranega kroga neuspešnih načinov reševanja. Psihoterapevt nam pomaga, da odkrijemo in izboljšamo svoje sposobnosti ter znanja.

Psihoterapija je proces in metoda, ki nam pomaga, da bolje spoznamo in razumemo sebe, svoje potrebe, svoje interakcije z drugimi pa tudi svoje primarne družine in da razumemo vzroke za nastanek težav.
Pri dolgotrajni psihoterapiji so učinki globji, pri kratkotrajni pa so vidni v drugačnem vedenju in reakcijah na sprožilne situacije.
Pozitivni vplivi se kažejo v pristnejšem stiku s seboj in drugimi, občutku lastne vrednosti in sposobnosti obvladovanja življenjskih težav.

Učinki psihoterapije so počasni ampak trajni, in rastejo še več let po zaključku terapije.

Miranda Krašna univ.dipl.soc.del, spec.psih.

V današnjem svetu živimo hitro in pogosto presežemo prag svoje vzdržljivosti. Težko priznamo, da nečesa ne zmoremo, saj sistem od nas zahteva pripravljenost na vse večje napore in zmožnost prilagajanja vedno novim nalogam. Stres je postal naš življenski spremljevalec.
Stres je povsem osebna izkušnja, ki nastopi kot posledica porušenega ravnovesja med zahtevami na eni in dojemanjem zahtev na drugi strani.
Nekaj stresa potrebujemo, ker nam pomaga doživljati življenje, kot izpolnjeno in smiselno. Če spoznamo naše reakcije na zunanje in notranje stresorje, lahko postane naš zaveznik. Velikokrat se največje težave na koncu izkažejo za najboljše priložnosti v našem življenju. Odločilno je, kakšen odnos imamo težav, od našega mišljenja in oklepanja navad.
Kronični stres vodi v nastanek bolezni, kot so depresivne motnje, bolezni srca in ožilja, alkoholizem. Narobe je, če stiske zadržujemo v sebi ali se celo "zdravimo" s pomirjevali, alkoholom in nikotinom, ki povečujejo razdražljivost.
Bolje je poseči po naravnih zdravilih, kot so homeopatski pripravki, bachove kapljice ali šentjanževka.
S stresom povezane motnje so najpogostejša skupina duševnih motenj. Druge na lestvici so depresivne motnje, zaradi katerih trpi veliko ljudi, hkrati z njimi pa tudi njihovi bližnji. Kažejo se v potrtosti, brezupu, občutkih brezvrednosti in nebogljenosti, izgubi zadovoljstva, motena sta spomin in koncentracija, telesne težave, od motenj spanja do bolečin in hujšanja. Tesnoba je reden spremljevalec depresivnega razpoloženja, pogoste so tudi samomorilne misli. Bolnikovo doživljanje sveta se močno spremeni in prizadene njegovo samopodobo, umikajo se v osamo in opuščajo aktivnosti, izgubljajo tudi interes za stvari, ki so jih pred boleznijo z veseljem počeli. Kakovost življenja se jim zelo poslabša.
Zdravljenje
Pri blažjih oblikah depresivne motnje pogosto zadošča psihoterapija kot samostojna oblika zdravljenja. Pri težjih oblikah pa je v zdravljenje potrebno vključiti tudi zdravila.
Psihoterapevtske tehnike pomagajo:
* prepoznavati svoje razpoloženje (misli,prepričanja,čustva)
* graditi samozavest
* prevzeti odgovornost za dogajanje in svoje življenje,
* razviti učinkovitejšo komunikacijo in spremeniti ustaljene oblike vedenja
* obvladati stresne situacije

Pomembni so tudi suportivni ukrepi v obliki podpornih skupin, plesno-gibalna terapija in druge oblike dejavnosti, ki so bolniku v veselje (glasba, slikanje,..)

Šport je koristen, pretiravanje je tvegano.
Pri preprečevanju stresa in odpravljanju njegovih posledic igra telesna aktivnost pomembno vlogo. Vsakodnevne aerobne vaje, ki spodbujajo potenje in trajajo od 20- 30 minut, zmanjšajo dovzetnost za stres, psihično občutljivost in mišično napetost.
Ob tem je potrebno povdariti, da samo zmerna telesna vadba telo zdravi in krepi. Tisti, ki s športom pretiravajo, si naredijo enako škodo kot tisti, ki se ne gibljejo.
Ekstremno ukvarjanje s športom in obsesija z gibanjem povzroča zdravstvene težave in skrajšuje življenjsko dobo. Enako je z zdravo prehrano in prehrambenimi dodatki. Z njimi lahko krepimo svojo odpornost, lahko pa postanejo naša obsesija in odvisnost.
Zelo pomembno je učenje tehnik sproščanja, meditacija, joga, tai chi in druge tehnike, ki vplivajo na spremembo našega odziva na stresno situacijo.
Učenje sprostitvenih tehnik je naporno, ker pričakujemo hitre učinke, zelo hitro obupamo ali se naveličamo. Pomembno je vztrajati najmanj mesec dni, oziroma toliko časa, da sploh začutimo spremembo. Bolj ko smo napeti, več časa traja, da pride do pozitivnih učinkov.
Poleg vsega naštetega je pomembno, da uravnotežimo delo in zabavo, da dovolj spimo, se izognemo časovnemu pritisku, se dogovorimo za sprejemljive roke svojih obveznosti, naredimo seznam prednostnih nalog, naučimo se reči NE, v konfliktnih situacijah poskušajmo ohraniti mirnost.

TEHNIKE SPROŠČANJA
Prepričajte se, da vas 5 minut ne bo nihče motil. Vadba se lahko izvaja v sedečem ali ležečem položaju. Zaprite oči, poskušajte začutiti telo in se zavedati danega trenutka.

Trebušno dihanje
1.Počasi in narahlo vdihnite skozi nos. Napolnite samo spodnjo polovico pljuč (trebuh se dvigne, zgornji del prsi ostane miren).
2.Sproščeno izdihnite.
3. Ponavljajte.
Pomirjajoče dihanje
1.Naredite dolg, počasen vdih skozi nos. Najprej napolnite spodnjo polovico pljuč (s prepono), potem še zgornjo. Napnite mišice celega telesa.
2.Zadržite dih in preštejte do 3.
3.Počasi izdihnite skozi stisnjene ustnice, medtem pa sprostite mišice na obrazu, čeljusti, ramenih in trebuhu. Ponavljajte.

Vadite vsaj desetkrat na dan, nekaj tednov.

AVTOGENI TRENING
Trening sestavlja šest standardiziranih vaj. Vsaka se osredotoča na del telesa in ima poseben učinek. V nadaljevanju so predstavljene dve vaji.
1. Vaja teže: »Roka je težka.«
Gesla: Roka je težka ne izgovarjajte, pač pa si ga samo živo predstavljate. V mislih 6x ponovite geslo.
Vstavite stavek: Popolnoma miren sem. Ponovite 6x.
Mnogi občutijo težo že po nekaj ponovitvah vaje, drugi po nekaj dneh, skoraj vsi po mesecu dni. Težave pri doživljanju teže nas ne smejo odvrniti od nadaljnje vadbe, saj ustrezna vadba pripelje do želenega učinka. Ko osvojimo priklic občutka teže v roki, bo zaradi procesa generalizacije sčasoma samodejno prišlo do podobnega občutka v drugi roki, nogah in vsem telesu. Pri doseganju občutka teže ne gre zgolj za subjektiven občutek, pač pa pride do objektivnega popuščanja napetosti in ohlapnosti v mišicah.
Po dveh tednih ukvarjanja z vajo teže se lotimo vadbe toplote, ne glede na to, ali smo dosegli občutek teže ali ne.
2. Vaja toplote »Roka je topla.«

Geslo pravi: Desna roka je zelo topla. Ponovimo 6x in jo kombiniramo s stavkom: Popolnoma miren sem. Celotna vaja torej obsega sugestije: Popolnoma miren sem. Desna roka je zelo težka (šestkrat). Popolnoma miren sem. Desna roka je zelo topla (šestkrat). Popolnoma miren sem. Desna roka je zelo topla (od 6x do 12x).
Rezultat uspešno opravljene vaje se kaže v popustitvi napetosti v žilnih stenah, odprtju kapilar proti površini kože in s tem večjem dotoku krvi.
Po treningu se spet spravite v »normalno« stanje s preklicem, ki se glasi »Roki sta čvrsti, globoko vdihnem in odprem oči.«

Vadite trikrat dnevno, dovolj bo že pet minut.

VIZUALIZACIJA in AFIRMACIJA
Predstavljajte si dogodek, ki vas čaka. Naredite ga prijaznega in pozitivnega. Izberite si svoje geslo in ga vadite. Npr.:«Sem miren.«
Predstavljajte si pozitivno rešitev problema.

Miranda Krašna,dipl.soc.del.,spec.psih.

Odnosi so kompleksna tema in v tem članku bomo le preleteli, kako se odrasli otroci znajdejo v partnerstvu.
Odnosi, še posebej tisti najbližji, so naše zrcalo. Ko zrcalijo lepe stvari, so enostavni. Kadar nam odsevajo bolečino ali žalost, postanejo stvari naporne. Spustiti drugo osebo blizu, biti ranljiv, je v nasprotju s preživetvenimi načeli, ki so se jih odrasli otroci naučili ob odraščanju. Partnerstvo ima pomembno vlogo, saj nudi možnost novega začetka s tem, da poruši trhle temelje starega čustvovanja.
Odrasli otroci se zaradi svoje preteklosti lotevajo reševanja težav na partnerskem področju na drugačne načine. Doma niso imeli modela, kako izgleda zdrav čustven in intimen odnos. Zato uporabijo svojo staro metodo. Ugibajo. Ugibajo, kako bi moralo izgledati ljubeče partnerstvo. In tako nastane mešanica fantazije, opazovanja in filmskih kadrov. Tisto, v kar so sigurni, je to, da ne želijo imeti partnerstva, kot so ga imeli njihovi starši.
Vstop v intimen odnos v posamezniku povzroči prebujanje čutenj in prepričanj; starih in novih. Tudi posamezniki, ki niso odraščali v disfunkcionalnih družinah, povedo, da morajo za to, da imajo dober in zdrav odnos, vlagati čas in energijo. Zdrav in kakovosten odnos ni nekaj, kar enostavno je ali pa ni. Potrebuje dva akterja.
Zapustijo sebe ali partnerja
In vendar se zelo pogosto zgodi, da odrasli otrok v sebi premleva: "Zopet gre vse narobe. Vedno je isto, čeprav na začetku upam, da bo drugače. Vem, da sem jaz kriv/a za vse. Poskušam vse, kar mislim, da bi moralo rešiti situacijo, vendar nič ne pomaga. Nisem več sigurna, da ga/jo ljubim. Mogoče sploh ne vem, kaj je to ljubezen. Mogoče je bolje, da sem sam/a." Odrasli otroci poznajo dve smeri vstopa v partnerski odnos: ko se zaljubijo ali pobegnejo iz njega ali zapustijo sebe za ceno odnosa.
Prebujanje starih občutkov je za odraslega otroka nekaj grozljivega. Da bodo ta občutja lažje razumljena, je dobro, da si pogledamo kakšna protislovna sporočila je otrok dobival v svojem prvem odnosu – odnosu s starši ali skrbniki. Ne glede na to, da je od takrat minilo že veliko let, ta sporočila na nezavednem nivoju še vedno vplivajo na posameznika na različnih življenjskih področjih.
Nekaj primerov protislovnih sporočil:
• Rad/a te imam. Pojdi stran.
• Nič ne narediš dobro. Potrebujem te.
• Ja, tvoj oče/mama je naredila nekaj groznih stvari. Vendar moraš razumeti, da je bil/a pijan/a, depresiven, besen, ...
• Obljubim ti, da ti bom naslednjič pomagal/a.
• Vse je v redu, ne skrbi. Kako naj se vendar sedaj soočim s to težavo?
Miti o čustvenih odnosih
Družinski sistem disfunkcionalne družine je ustvaril veliko mitov o tem, kakšni naj bi bili odnosi, kakšne bodo posledice, kako bi moralo biti, ... Zaradi teh disfunkcionalnih vzorcev, ki oblikujejo pristop in doživljanje odnosov, tudi najintimnejših, so odrasli otroci pod izrednim pritiskom. Velikokrat se sprašujejo, ali je zdrav odnos sploh vreden napora. Razpeti so med nasprotujočimi si željami (želim biti v vezi – ne želim biti v vezi; želim spoznati koga – ne želim spoznati nikogar), ki morda zvenijo nezrele, vendar so zanje popolnoma resnične in jih hromijo. Zaradi te razpetosti je zanje noro naporno dobiti iz odnosa tisto, kar si želijo.
Prvi korak na poti razbijanja mitov, ki hromijo in ovirajo pot v pravi smeri je, da se jih poimenuje.
*stavki so za primere napisani v ženski osebi, vendar veljajo za oba spola.
Mit št. 1: Če bom v odnosu s teboj, bom izgubila sebe.*
Odraščanje v disfunkcionalnem okolju ima za posledico šibek in nekonsistenten občutek jaza. Posameznik je izredno hud kritik samega sebe, zelo nesiguren vase ter istočasno lačen čustvenega stika in odziva staršev. Strah o izgubi med drugim izhaja iz pomanjkanja občutka sebe in svoje integritete. V idealnih situaciji so notranja sporočila in občutki močnejši od zunanjih vplivov. V primeru odraščanja v disfunkcionalni družini pa ni prišlo do zdravega formiranja občutenja jaza. Okolica in njeni vplivi so močni in strah, da bo še to malo jaza, ki si ga je odrasli otrok ustvaril, posrkal partner, je zelo resničen.
Resnica: Zdravi odnosi ne absorbirajo jaz-a, temveč ga vzpodbujajo.
Mit št. 2: Če bi vedel, kakšna sem v resnici, me ne bi maral.
Strah, da bo posameznik razkrinkan, smo omenjali že v poglavju o službi. Mnoge odrasle otroke namreč preganja prepričanje, da če bi jih drugi resnično poznali, jih ne bi marali. Sporočila, ki so jih dobivali doma, da so krivi za jezo, depresijo, bolezen svojih staršev, v njih niso mogla pustiti nobenega drugega prepričanja. Ali nam logika dovoljuje verjeti, da je otrok vzrok za disfunkcionalno situacijo v njegovi družini? Ne. Nikoli in nikdar.
Resnica: Malo verjetno je, da so tako dobri igralci. Njihovi partneri verjetno že vedo, kakšni so v resnici. In jih imajo radi takšne kot so!
Mit št. 3: Če boš ugotovil, da nisem popolna, me boš zapustil.
Strah pred zapuščenostjo je izredno močan pri odraslih otrocih. Izvira iz izkušenj, ko niso vedeli, kdaj bodo njihovi starši čustveno ali celo fizično dostopni, če sploh. Živeli so v stalnem strahu, da njihovih staršev jutri mogoče ne bo tam. Da se to ne bi zgodilo, da ne bi bili zapuščeni, poskušajo biti popolni in izpolnjevati vse potrebe in želje druge osebe. Če gre kdaj kaj narobe in v življenju se to dogaja; če se zgodi kakšen konflikt in v življenju se to dogaja, je strah pred zapuščenostjo tisti, ki prevzame vajeti v svoje roke. Reševanje težav in konfliktov postane drugotnega pomena. Strah pred zapuščenostjo je tisti, ki dirigira dinamiko in dogajanje.
Resnica: Nihče ni popoln. Popolnost ne obstaja.
Mit št. 4: Midva sva eno.
V tem mitu se zrcali nezdrav način razvijanja povezanosti v disfunskcionalni družini. Starši niso skrbeli za otrokove potrebe na konstanten in zdrav način. Posamezniki, ki so odraščali v zdravih družinah, znajo vstopiti v nov odnos postopoma. Tisti posamezniki pa, ki se niso naučili zdravega povezovanja v odnosih doma, vstopajo v odnos nemudoma, v celoti in na globokem čustvenem nivoju. Priložnosti vstopiti v odnos izkoristijo takoj. Še preden se sploh zavejo, kaj se jim dogaja, so globoko čustveno vpleteni v odnos z osebo, ki je skoraj ne poznajo.
Zgodnje faze odnosov so ponavadi intenzivne, ker gre za privlačnost, kemijo, zaljubljenost. Vendar ta prepletenost in globoka povezanost postane za partnerja sčasoma zadušljiva. Ni mu dovolj, da bi moral svojo energijo in pozornost namenjati samo in izključno temu odnosu. Ko se življenje normalizira, tudi intenzivnost popusti. Manj je SMSjev, klicev, mailov,... Odrasli otrok to doživi kot zapuščenost. V kolikor ne prepozna, od kje izvira njegov strah in od partnerja zahteva enako intenzivno povezanost, se zna zgoditi, da bo zopet resnično zapuščen in zavrnjen.
Resnica: V zdravem svetu sem jaz jaz in ti si ti. In potem sva midva.
Mit št. 5: Če sem ranljiva ima to vedno negativne posledice.
Odrasli otroci so se zgodaj v življenju naučili, da so edini, ki so odgovorni za lastno srečo in da so sami zadolženi za svoje občutke. To je bilo nujno, če so želeli čustveno preživeti v domačem okolju.
V kolikor pa želijo v odrasli dobi stopiti v intimen odnos, je potrebno, da opustijo ščit, s katerim so se varovali. Ranljivost v smislu čustvene odprtosti je osnova za zdrav, intimen odnos.
Že sama ideja ranljivosti je za odrasle otroke grozljiva. Pomeni jim, da ne bodo več imeli kontrole nad svojim življenjem, da bo kontrolo prevzel nekdo drug in jih ranil. V njihovem svetu ranljivost nima drugega pomena. Pomeni izgubo sebe, pogubo in nemoč.
Če želimo vstopiti v zdrav partnerski odnos, je potrebno, da partnerju omogočimo dostop do naših čutenj. To je ranljivost.
Resnica: V zdravem svetu ima ranljivost včasih negativne posledice, včasih pozitivne. Vedno pa je edina pot v čustveno zdrav partnerski odnos.
Mit št. 6: Nikoli se ne bova kregala ali se kritizirala.
Za odrasle otroke je idealno partnerstvo takšno, kjer ni niti konfliktov, niti jeze. Čeprav racionlano vedo, da to ni mogoče, si tak odnos želijo in po njem hrepenijo. V okolju, kjer so odraščali, je bila jeza zelo verjetno nesprejemljiva. Zato so se naučili čutenja racionalizirati in posledično postali depresivni.
Resnica: Partnerji se kregajo in so kritični do obnašanja drugega.
Mit št. 7: Jaz sem kriva, če gre kaj narobe. Jaz sem slaba oseba.
Občutek krivde in sramu sta kot blagovna znamka odraščanja v nezdravih družinah. Krivda je vezana na obnašanje, medtem ko sram prežema bistvo jaza in je zato bolj primaren. Odrasli otrok tako doživlja težave v partnerstvu kot njegovo odgovornost. On je kriv, da stvari niso v redu. Možnost, da bi predlagal partnerju: "Poglejva kaj se dogaja med nama, ne glede na to, kdo je kriv. Jaz sem v redu, ti si v redu. Ti in jaz morava najti, kje gredo stvari narobe.", ne obstaja. Ker v bistvu ne verjame, da je on sam v redu. Vsaka interakcija postane zato zelo zakomplicirana. Kajti strah ga je, da bi partner ugotovil, da je preslab zanj in bi ga zapusti.
Resnica: Nihče ne nosi sam krivde za situacijo v odnosu. To, da nekatere stvari niso v redu, je vaša krivda. Ne pa vse. V življenju se dogajajo slabe stvari. Vi niste slaba oseba.
Mit št. 8: Če želim, da bom ljubljena, moram biti ves čas srečna.
Številni posamezniki, ki so odrasli v nezdravih družinah, so kronično depresivni. Razlogov je veliko. Od tega, da so bili prisiljeni potlačiti jezo in ostala težka čustva, da niso imeli čustveno odzivnih staršev, da so živeli v stalnem strahu in ogroženosti, ... V odrasli dobi se borijo z depresijo in poskušajo biti prijetni in popolni partnerji. Otepajo se strahu pred izgubo in zapuščenostjo in hkrati z grozo pričakujejo, kdaj jih bo partner zapustil. Če posameznik zaradi strahu pred ranljivostjo in razkrinkanjem, da ni dovolj dober, teh občutij ne deli s čustveno zdravim partnerjem, se na žalost ne morejo razrešiti. Verjetnost, da se bodo strahovi znova uresničili, je velika.
Resnica: Ljudje so včasih srečni in včasih niso.
Mit št. 9: Zaupala si bova popolnoma, avtomatično in nemudoma.
Ena od zgodnjih lekcij odraščanja v nezdravem okolju je ta, da se otrok uči nezaupati ljudem. Zavreči sveto resnico, ki mu je pomagala preživeti, je velika naloga. Brez zaupanja intimen odnos ne more zaživeti. Zato je potrebno, da se posameznik vrne v občutke in prepričanja iz otroštva ter se v varnem in zdravem odnosu uči znova zaupati. Osnovni gradniki zaupanja v odnosu so:
• Zaupanje pomeni, da partner ne bo zlorabljal vaših občutkov in da boste iskreno izražali svoje.
• Zaupanje pomeni iskrenost: partner bo govoril, kar misli in mislil, kar govori. In to boste počeli tudi vi.
• Zaupanje pomeni, da vas partner ne bo namerno ranil in da ga tudi vi ne boste. Če se zgodi, da vas rani, je potrebo to takoj razjasniti in se dogovoriti, da se to ne zgodi nikoli več.
• Zaupanje pomeni svobodo, da smo takšni kot smo, brez partnerjevega obsojanja.
• Zaupanje pomeni stabilnost. Gotovost v partnerja in v vajin odnos. To pomeni, da bo njegovo jutrišnje obnašanje podobno današnjemu, da se lahko zanesete in načrtujete.
• Zaupanje pomeni predanost odnosu do stopnje, za katero sta se dogovorila s partnerjem.
• Zaupanje pomeni, da bosta spoštovala vajine skrivnosti.
Zaupanje pomeni različne stvari različnim ljudem in pomeni tisto in toliko, kot se partnerja dogovorita. Čeprav je zaupanje bistven del zdravega odnosa, ga je težko graditi. Ne zgodi se čez noč in zato se ne kritizirajte, če se vam proces zdi naporen.
Resnica: Zaupanje se gradi počasi.
Mit št. 10: Vse bova počela skupaj – kot eno bova.
Posledica odraščanja v disfunkcionalni družini je, da posamezniki težko razumejo meje drugega in težko prepoznavajo lastne meje. Doma so bile namreč zabrisane. Tvoje težave so bile moje in moje so bile tvoje. Odrasli otroci so zelo rigidni v pojmovanju meja, zmedeni so glede tega, kdaj vdrejo v osebni prostor in kaj je intima. Zato je potrebno veliko preverjanja in nič ugibanja. Veliko nesporazumov izvira iz tega, ker ne vedo, kje so meje druge osebe.
Spoštovanje in razumevanje meja drugega je del procesa približevanja.
Med mejami in pregradami je razlika. Obstaja namreč moj osebni prostor, ki je samo moj. V njem nisem zato, ker te želim izključiti. Temveč zato, ker sem prav zaradi njega lahko tisto, kar sem in v celoti funkcionalna. Zato je potrebno in pričakujem, da spoštuješ moj osebni prostor.
Resnica: Pari preživljajo čas skupaj, sami in s prijatelji.
Zdrav odnos
Za zaključek je tukaj kratek seznam, da lahko na hitro preverimo, če smo v zdravem odnosu. Če smo, potem velja:
• Jaz sem lahko jaz.
• Ti si lahko ti.
• Midva sva lahko midva.
• Jaz lahko rastem.
• Ti lahko rasteš.
• Midva lahko rasteva skupaj.

Skozi življenske izkušnje se naučimo določenih vedenj, ki nam pomagajo preživeti in prebroditi čustvene stiske. O sebi se učimo skozi odnose z drugimi in skozi druge iščemo potrditev zase.
Vsak človek ima nekaj »usedlin« iz otroštva. To so naše želje, ki niso bile nikoli izpolnjene, naši strahovi in bojazni, ki niso bili nikoli potolaženi.
Misli in čustva, za katere smo čutili, da niso sprejemljiva za naše starše in okolje smo morali potlačiti.

Če smo bili v otroštvu vedno zavrnjeni, če smo se morali odpovedati sleherni želji po raziskovanju in nismo nikoli dobili potrditve, bo zavračanje ostalo središčni vzorec naših odnosov. Lahko se bomo na primer razvili v izredno prilagodljivo osebo – pridnega otroka, ki bo povsem miren in ubogljiv. Druga možnost je problematični otrok, ki bo »iskal« težave in neprestano zahteval od staršev izjemen napor.
Nekateri starši skušajo jeznega otroka pomiriti tako, da zadovoljijo njegovi zahtevi. S tem otroka naučijo, da lahko z jezo doseže kar hoče in da so mu drugi dolžni prisluhniti.
Drug pogost odziv je, da starši otrokovo jezo zadušijo z obsodbami, žalitvami, grožnjami ali celo z udarci.
V strahu pred kaznijo in zavračanjem se otrok nauči jezo zadržati. Zato se ljudje, ki jim je jeza prepovedana, v odnosih soočajo z značilnimi težavami: ne le, da drugim ne zmorejo izraziti zahtev, temveč tudi ne znajo zavrniti zahtev.

Zadrževanje jeze pa lahko povzroča tudi telesne težave, kot so kronične mišične napetosti v vratu in ramenskem obroču, ki so lahko vzrok za glavobol in marsikatero poškodbo hrbtenice. Razlog za kronično napete mišice je v tem, da občutke in čustva s katerimi ne znamo ravnati zadržimo tako, da jih spravimo v mišične napetosti.
Od vseh čustev, ki bi jih ljudje radi obvladali, je jeza verjetno najbolj trdovratna, saj jo najtežje nadziramo in najhitreje nas spelje v skušnjavo, da rečemo ali naredimo kaj, česar v normalnem stanju nikoli ne bi.

V času odraščanja potlačimo tako želje kot strahove, ki pa živijo “podtalno” dalje in izbruhnejo nepričakovano, v frustrirajočih okoliščinah. Običajno v neki skupinski situaciji, npr.družinsko srečanje, ki razburka čustva, konflikti med družinskimi člani, med partnerji, stres v delovnem okolju.

Skupinska psihoterapija je naša druga možnost, ponuja nam, da se znotraj varne skupine ponovno učimo zaznavati sami sebe v odnosih, predelujemo čustvene zaplete iz preteklosti in sedanjosti, in istočasno pridobivamo nove odnosne izkušnje.
V skupino prenašamo svoje vzorce komunikacije, svoje vedenje in čustva, zato imamo priložnost slišati, kako nas v skupini doživljajo drugi. Včasih je ta slika drugačna od tiste, ki jo imamo o sebi, kar pa nas lahko obogati in nam pomaga sprejeti se take, kot smo ali pa spremeniti vzorce, ki so za nas škodljivi.
Za vse tiste, ki težko govorijo o sebi, so skupine zelo koristne. V skupinski terapiji raziskujemo svoje odnose z drugimi in iščemo rešitve za probleme. Na začetku je pogost občutek, da posameznik težko govori o svojih problemih pred drugimi, vendar ta občutek hitro mine ob spoznanju, da v težki življenjski situaciji nismo sami. Ko spoznamo, da imajo tudi drugi podobne probleme, lažje sprejmemo lastni problem.

Šele takrat, ko v skupini odkrijemo podobnosti, ko odkrijemo “sotrpine” , lahko zagledamo tudi pozitivne strani svojega življenja.

Psihoterapija pomaga odkrivati naše vzorce vedenja, pogledati ali so danes, v naši odrasli dobi, še funkcionalni za nas ali nam morda prav oni sedaj prinašajo težave. Pomaga nam predelati potlačena čustva naše preteklosti, ki živijo v nas še vedno kot nezaceljene rane in največkrat skozi depresijo, anksioznost, odvisnost, psihosomatiko ali druge duševne motnje prihajajo na plano.
Osebne skrbi, konflikti in težave se obravnavajo v atmosferi zaupanja in zaupnosti. Za uspešno terapijo je nujna visoka motivacija, vztrajnost ter pogum, da se soočimo s svojimi bolečinami in čustvi. Pomebno je vztrajati, terapija je namreč proces, ki traja več mesecev. Včasih je sprememba dramatična in hitra, včasih pa je izkušnja bolj pretanjena in se sprememba pokaže šele čez čas.

Miranda Krašna, univ.dipl.soc.del.,spec.psih.