Skozi življenske izkušnje se naučimo določenih vedenj, ki nam pomagajo preživeti in prebroditi čustvene stiske. O sebi se učimo skozi odnose z drugimi in skozi druge iščemo potrditev zase.
Vsak človek ima nekaj »usedlin« iz otroštva. To so naše želje, ki niso bile nikoli izpolnjene, naši strahovi in bojazni, ki niso bili nikoli potolaženi.
Misli in čustva, za katere smo čutili, da niso sprejemljiva za naše starše in okolje smo morali potlačiti.
Če smo bili v otroštvu vedno zavrnjeni, če smo se morali odpovedati sleherni želji po raziskovanju in nismo nikoli dobili potrditve, bo zavračanje ostalo središčni vzorec naših odnosov. Lahko se bomo na primer razvili v izredno prilagodljivo osebo – pridnega otroka, ki bo povsem miren in ubogljiv. Druga možnost je problematični otrok, ki bo »iskal« težave in neprestano zahteval od staršev izjemen napor.
Nekateri starši skušajo jeznega otroka pomiriti tako, da zadovoljijo njegovi zahtevi. S tem otroka naučijo, da lahko z jezo doseže kar hoče in da so mu drugi dolžni prisluhniti.
Drug pogost odziv je, da starši otrokovo jezo zadušijo z obsodbami, žalitvami, grožnjami ali celo z udarci.
V strahu pred kaznijo in zavračanjem se otrok nauči jezo zadržati. Zato se ljudje, ki jim je jeza prepovedana, v odnosih soočajo z značilnimi težavami: ne le, da drugim ne zmorejo izraziti zahtev, temveč tudi ne znajo zavrniti zahtev.
Zadrževanje jeze pa lahko povzroča tudi telesne težave, kot so kronične mišične napetosti v vratu in ramenskem obroču, ki so lahko vzrok za glavobol in marsikatero poškodbo hrbtenice. Razlog za kronično napete mišice je v tem, da občutke in čustva s katerimi ne znamo ravnati zadržimo tako, da jih spravimo v mišične napetosti.
Od vseh čustev, ki bi jih ljudje radi obvladali, je jeza verjetno najbolj trdovratna, saj jo najtežje nadziramo in najhitreje nas spelje v skušnjavo, da rečemo ali naredimo kaj, česar v normalnem stanju nikoli ne bi.
V času odraščanja potlačimo tako želje kot strahove, ki pa živijo “podtalno” dalje in izbruhnejo nepričakovano, v frustrirajočih okoliščinah. Običajno v neki skupinski situaciji, npr.družinsko srečanje, ki razburka čustva, konflikti med družinskimi člani, med partnerji, stres v delovnem okolju.
Skupinska psihoterapija je naša druga možnost, ponuja nam, da se znotraj varne skupine ponovno učimo zaznavati sami sebe v odnosih, predelujemo čustvene zaplete iz preteklosti in sedanjosti, in istočasno pridobivamo nove odnosne izkušnje.
V skupino prenašamo svoje vzorce komunikacije, svoje vedenje in čustva, zato imamo priložnost slišati, kako nas v skupini doživljajo drugi. Včasih je ta slika drugačna od tiste, ki jo imamo o sebi, kar pa nas lahko obogati in nam pomaga sprejeti se take, kot smo ali pa spremeniti vzorce, ki so za nas škodljivi.
Za vse tiste, ki težko govorijo o sebi, so skupine zelo koristne. V skupinski terapiji raziskujemo svoje odnose z drugimi in iščemo rešitve za probleme. Na začetku je pogost občutek, da posameznik težko govori o svojih problemih pred drugimi, vendar ta občutek hitro mine ob spoznanju, da v težki življenjski situaciji nismo sami. Ko spoznamo, da imajo tudi drugi podobne probleme, lažje sprejmemo lastni problem.
Šele takrat, ko v skupini odkrijemo podobnosti, ko odkrijemo “sotrpine” , lahko zagledamo tudi pozitivne strani svojega življenja.
Psihoterapija pomaga odkrivati naše vzorce vedenja, pogledati ali so danes, v naši odrasli dobi, še funkcionalni za nas ali nam morda prav oni sedaj prinašajo težave. Pomaga nam predelati potlačena čustva naše preteklosti, ki živijo v nas še vedno kot nezaceljene rane in največkrat skozi depresijo, anksioznost, odvisnost, psihosomatiko ali druge duševne motnje prihajajo na plano.
Osebne skrbi, konflikti in težave se obravnavajo v atmosferi zaupanja in zaupnosti. Za uspešno terapijo je nujna visoka motivacija, vztrajnost ter pogum, da se soočimo s svojimi bolečinami in čustvi. Pomebno je vztrajati, terapija je namreč proces, ki traja več mesecev. Včasih je sprememba dramatična in hitra, včasih pa je izkušnja bolj pretanjena in se sprememba pokaže šele čez čas.
Miranda Krašna, univ.dipl.soc.del.,spec.psih.