Družina je najpomembnejša in najelementarnejša oblika človeške združbe; predstavlja osnovo sorodstvenih vezi. Pomeni temeljno enoto družbene organizacije in si brez nje ne moremo predstavljati delovanja družbenega sistema. Družino lahko zato pojmujemo kot univerzalno družbeno institucijo in kot nepogrešljiv del človeške družbe, v okviru katere naj bi se opravljale temeljne funkcije kot so: biološka - reprodukcija; razvoj sociokulturnih segmentov otrokove osebnosti s socializacijo (vzgoja); zadovoljevanje osnovnih življenjskih, socialnih, čustvenih in drugih potreb.
V razvitih družbah prevladuje ožja družina (jedrna družina): zakonska partnerja in njuni otroci.
Jože Ramovš pa opredeljuje družino kot eno izmed temeljnih človeških skupin, v katero je človek celostno vključen in v kateri (navajam): »...daje človek drugim vse, kar zmore, in od drugih sprejema vse, kar potrebuje in kar premorejo.«(Ramovš 1986)
Družina je kot gnezdo za vzgojo, prepleteno s človeško toplino domačih in varen dom za vse člane. Je sistem, ki se jasno loči od ostalega okolja, čeprav je z njim povezan s številnimi vezmi. Družina se samostojno razvija, zdravo napreduje in dokler je kot celota zdrava, si zna po vsaki spremembi sama najti novo ravnotežje (homeostazo), da ni ogrožena. Zaradi škodljivih dejavnikov (alkoholizma) pa bolno nazaduje in se razkraja.
Alkoholizem ni bolezen enega človeka, ampak vse družine. Posledice alkoholizma se najprej poznajo na družini, na alkoholiku pa so lahko dolgo neopazne in nepomembne v primerjavi z družinskimi. Če iščemo resnico o alkoholizmu na alkoholiku ali kje druge (npr. na delovnem mestu alkoholika), se bomo lahko dolgo časa samo slepili. Kaj je alkoholizem odkrijemo najprej v družini. Morda bomo presenečeni ugotovili, da pri alkoholizmu videz zelo vara, saj na videz še čisto urejena družina za svojimi zidovi skriva bolečino alkoholnega gorja. Alkoholik je prepričan, da zmerno pije in da je z njim vse v redu, njegova družina pa točno ve in občuti kako močno je odvisen od alkohola, zato tega ne more skrivati več veliko časa in takrat se razkrije okolici. Okolica pa se velikokrat odzove na zelo naiven način: Če bi se potrudil in zmerno pil bi bil normalen, nihče pa se ne zaveda, da je ta človek zasvojen in nikoli ne bo mogel zmerno piti.
DRUŽINA = SISTEM = CELOTA; vsaka sprememba pri enem članu odmeva na vseh drugih in tako spremeni celoto. Npr. ni napredka, uspeha družinskih članov, da tega ne bi občutili vsi, oziroma če posamezni član sistema oboli, odpove, se pozna na delovanju celotnega sistema. Družinski člani so med seboj povezani s čustvi; čustvene vezi pa so pogoj za dom, ki nam nudi varnost in toplino. V razvitih družbah prevladuje ožja družina: zakonska partnerja in njuni otroci. Vsak član družine ima v tem sistemu svoje mesto, pravice in dolžnosti; vsak član ima in opravlja določeno vlogo, so med seboj v odnosu, so čustveno povezani; čustva in odnosi pa se izražajo v komunikaciji. Tako npr. ima mož do žene vlogo zakonskega partnerja, obenem ima mož v razmerju do otrok vlogo očeta; otroci do staršev vlogo hčere in sina. V urejeni in zdravi družini vsi člani vedo, kaj pomeni vloga očeta, matere (vzgojiteljska, hraniteljska vloga), zakonskega partnerja, otrok. Vloge so naravno razdeljene, vsi jih poznajo; drug od drugega pričakujejo, da bodo vloge kolikor toliko dobro opravljali in jih v zdravi družini tudi dobro opravljajo. V taki družini je prisoten SOŽITNI SLOG, ki ga Jože Ramovš opredeljuje kot (navajamo): »Pretežno nezaveden način medsebojnih odnosov in razmerij med ljudmi v družini.« Za alkoholizem pa pravi (navajamo): »Alkoholizem pride na družinsko gnezdo kot pogubno neurje.«
Alkoholizem v družini se najbolj odločilno izraža v medčloveških odnosih (navajamo): »Tako, da ga je Hudolin opredeljeval kot zgrešen sožitni slog.« (Ramovš 1986)
Pri alkoholiku je prizadeta tudi četrta, SOCIALNA RAZSEŽNOST; pride do motenj v medčloveških odnosih, sožitju v družini, razbije se naravna delitev vlog.
Janez Rugelj razlaga, da sprememba alkoholikove osebnosti, ki se kaže v bolezenskem (predvsem asocialnem) vedenju, poteka praviloma v dveh obdobjih. Prvo fazo v razvoju alkoholne bolezni imenujemo fazo uničevanja družine, kateri sledi obdobje osebnostnega in družbenega propadanja.
Alkoholik izgublja stik s svojimi bližnjimi, nima več pristnih odnosov s svojimi družinskimi člani; v svojih vlogah odpoveduje (kot oče, vzgojitelj, hranitelj, mož). Npr. kot mož se ne posveča ženi, vedno več hodi po gostilnah, pri tem dobiva pivske bratce; kot oče: ne zanima se za otroke, za njihovo učenje, vedenje, ali pa je kar naenkrat prestrog, otrokom že dolgo ni več za zgled; kot hranitelj: zapravlja zaslužek, ne skrbi za gospodarske in gospodinjske potrebe družine. Janez Rugelj pravi, da oče, ki je nekoč dajal družini občutek varnosti, postane privesek družine, nekakšen nebodigatreba. Naravna vloga alkoholika se manjša (umira, usiha), umetna - nova vloga pa se veča. In ker je družina sistem, sprememba vloge pri alkoholiku povzroči spremembo vlog pri vseh družinskih članih:
- mati (žena) ne more biti več dobra vzgojiteljica, vedno bolj postaja živčna; zaradi moža alkoholika je razočarana, saj se v alkoholičnem zakonu počuti opeharjena za vsa svoja lepa pričakovanja. hkrati pa je osramočena in ponižana. Nastopa v več protislovnih vlogah: vloga odrešiteljice - moža prosi, svari, roti naj se poboljša; vloga maščevalke - se znaša nad možem za storjeno prejšnji dan; vloga naivnice - pijanega moža žena še vedno slači, mu postreže večerjo, se pusti, da jo mož žali in tepe in mu potem vse odpusti.
- otroci: vloge otrok so razbite; nimajo več varnega zavetja staršev, svojega očeta se sramujejo, pozneje ga celo zaničujejo in sovražijo; nasilno morajo postati odrasli. Pride do patološke zamenjave vlog: npr. sin tolaži obupano mamo, namesto da bi ona njega; jo brani pred pobesnelim očetom (taki vlogi Janez Rugelj pravi osebni stražar); sin odide v gostilno po pijanega očeta in ga privleče domov; ko se oče privleče do hišnega praga in nezavesten obleži morajo otroci z materjo bdeti nad očetom, saj bruha in je v nevarnosti, da bi se zadušil (Janez Rugelj poimenuje take vloge: mati je priložnostna medicinska sestra, otroci pa bolničarji); otroci skrbijo za hišo namesto pijanega očeta in obupane mame. Rugelj da tukaj lep primer, ko pravi : » Družina več zaupa osemletnemu otroku, ki ga brez skrbi pošlje v trgovino po kruh in sladkor, kot pa očetu, na katerega se že zdavnaj več ne zanese.« (Rugelj 1981)
Mož se odzove na tako zamenjavo prvinskih vlog tako, da je na nek način zadovoljen, saj je dosegel prav tisto, kar zasvojenost od alkohola od njega terja: oproščen je vseh družinskih dolžnosti, povsem se lahko posveča svojemu edinemu interesu - alkoholu. Mož alkoholik torej izgubi v družini vse dolžnosti in pravice. Le v pijanem stanju včasih kriči in terorizira družino, ter s tem poskuša vsaj za hip uveljaviti svoje "pravice gospodarja".
Tudi komunikacija v družinah, kjer je prisoten alkohol, izgubi svojo odprtost in spontanost. Iz dneva v dan postaja komunikacija med družinskimi člani vedno bolj podobna ponavljajoči se igri z nekaj dejanji, kot piše Jože Ramovš (navajamo): »Treznost - pitje - "maček"...; treznost - pitje - "maček".... Tako v nedogled in v vsakem dejanju vsi vedo kakšna je njihova vloga in način občevanja z drugimi.« (Ramovš 1986)
Pri odprtem in zrelem medsebojnem občevanju se vsebinska in odnosna ravnina pokrivata, npr. oče otroke vabi in jim resnično pokaže ljubezen. Pri bolnem občevanju pa se obe ravnini križata npr.: Oče pravi: »Pridite sem!«, medtem ko so otroci zaklenjeni v sobi, ker jih je strah. Torej jih vabi z grožnjo.
V vsaki družini, kjer je prisoten alkohol, so tako prizadete čustvene vezi članov, vloge članov in komunikacija med družinskimi člani. Družina s slabimi medčloveškimi odnosi in zgrešenim sožitnim slogom postane razrvana družina (navajamo): »...in ji v primeru, da se ne uredi, grozi razpad ali pa otopelo bolestno skupno životarjenje.« (Ramovš 1986)
Sociologinja Joan Jachson je opisala postopno napredovanje družinskega razkroja zaradi alkoholizma v sedmih razvojnih stopnjah:
1. obdobje: Družina zanika problem alkoholizma, o tem ne govori, žena skuša na vsak način moža odvrnit od pitja, navzven družina vzdržuje videz vzorne družine.
2. obdobje: Družina skuša odstraniti problem, ki je nastal v njej, saj ga ne more več zanikati, skuša se ga le prikriti pred otroci ,družina se izolira od ostalih, saj nočejo, da bi se ga oče napijal pred znanci. Žena v tej fazi zahteva od alkoholika, ko je trezen, da ne bo več pil, vendar ta ne drži svojih obljub in zato pride do prepirov in občutka krivde pri vse članih družine. V tej fazi še ne iščejo pomoči od zunaj.
3. obdobje: Družina se razkraja. Javnost že ve za to, da je mož alkoholik, žena pa spozna da ga ne bo mogla odvrniti od pitja. V družini je popolna zmeda, vendar okolica pa na alkoholika ne gleda še kot na bolnika, zato v službi npr. ne izgubi položaja.
4. obdobje: Družina se skuša kljub problemom preurediti, zato žena postane odločna in vzame vse vajeti v svoje roke, sama skrbi za vse. Alkoholik pa životari kot nekakšen privesek v družini. Družina se takemu stanju prilagodi in v njej zavlada bolno ravnotežje (patološka homeostaza). Tako stanje navadno traja do nekega hujšega dogodka, ki sproži ali, da se družina razbije, ali pa, da se sproži začetek zdravljenja.
5. obdobje: V tej fazi družina beži od problema, žena z otroci odhaja od moža, se ločuje, alkoholik pa želi preprečiti svojo osamitev zato s skrajnim naporom nekaj časa ne pije, ali pa grozi in ustrahuje, pripravljen pa je tudi na zdravljenje.
6. obdobje: Del družine se loči od alkoholika in samostojno živi, ker pa žena razume, da je mož bolan, jo mučijo občutki krivde, zato mu je včasih pripravljena pomagat in ponudi mu priložnost za obnovitev družine, če se hoče ozdraviti.
7. obdobje: Če je pristal na zdravljenje in se tudi družina uspešno zdravi, se začne obnavljanje družine. To je težka naloga saj mora nekdanji alkoholik spet zavzeti svoje naravno mesto v družini, drugi pa mu morajo te vloge priznati. To pa je težko, saj je alkoholik te vloge v preteklosti zapravil in ga ostali člani niso vajeni npr. kot vzgojitelja otrokom ali pa enakopravnega ženi. Tej zadnji fazi pravimo rehabilitacija alkoholikove družine.
Družina otroku nudi zaščito in osnovno (čustveno) vzgojo v prvih letih. Ta polaga temelje zdravemu ali zveriženemu značaju. Če kdo od družinskih članov v svoji vlogi odpove, so posledice vidne tudi na otrocih.
V družini alkoholika se spremenijo norme in vrednote, zmanjšajo se cilji in pričakovanja, poveča se tudi strpnost do motečega vedenja alkoholika. Najprej in najbolj pa obolijo čustva, vloge družinskih članov in njihovo medsebojno občevanje. Pojavita se nezaupanje in sumničenje. Vse mučijo občutki krivde. Otroci zato ne morejo več zdravo čustveno zoreti.
Matere otrokom ponavadi prikrivajo alkoholizem v družini in so prepričane, da ti ne čutijo težav v družini. »To je zmota. Otroci so prodorni opazovalci in jim nič ne uide. Vidijo tudi tisto, kar odrasli prezremo. In bistro slutijo, tako da prepoznajo kakšno ozračje in razpoloženje vlada, pa naj jim ga z besedami še tako prikrivamo. S tem se seveda od odraslih učijo prikrivanja, laži in hinavščine.« (Ramovš 1986)
»Najbolj tragična in razdiralna pot alkohola v otroka se lahko začne že z alkoholizmom matere, ko sta še povezana s popkovino.« (Razboršek, Krištof 1988) Otrok se rodi z manjšo težo, raznimi hibami, celo z alkoholnim delirijem. Taka mati otroka tudi pozneje zanemarja.
Za zdrav razvoj otroka v prvih letih življenja je odločilno njegovo čustveno sožitje z materjo. Ta potrebuje ljubezen in podporo partnerja, sicer postane tesnobna, nezadovoljna in vzkipljiva ter krivična do otrok. Zaradi živčnosti in negotovosti je slaba vzgojiteljica. Pogosto naredi več vzgojne škode kot mož-alkoholik. »Očetovo nesramnost si vsaj razložijo z njegovim pijančevanjem, materine jeze pa ne razumejo.« (Rugelj 1981)
Zaradi spremenjenih vlog v družini otroci na silo in prezgodaj postanejo "odrasli". Tolažijo mater in skrbijo za družino. Ker so čustvene potrebe žene nezadovoljene, ji otroci na nek način nadomeščajo moža. Kljub prezgodnji zrelosti jih mati pozneje priklepa nase in jim onemogoča osamosvajanje.
»Otroci iz alkoholikove družine nimajo prave mladosti, kot tisti v vojnem času ne. Kjer je alkoholik surov in nasilen, pretrpijo z materjo vred veliko gorja, udarcev, beže ponoči od doma.« (Ramovš 1986) Utrpijo lahko celo hujše telesne poškodbe. Tudi matere verjetneje uporabljajo grobe kazni. V vinjenem stanju si nekateri alkoholiki zaželijo celo spolnih odnosov s hčerjo, pri čemer si včasih pomagajo tudi s silo. Kadar mati in hči zamenjata vlogi in hči prevzame nase velik del gospodinjskih dejavnosti, oče-alkoholik kot podaljšek njene vloge "male mame" lahko razume tudi spolno zadovoljitev. Darja Škrila omenja izsledke C.S. Widom in S. Hiller-Sturmhoefel (navajamo) »…raziskave kažejo, da imajo starši z anamnezo zlorabe alkohola in drugih drog večji "potencial za zlorabo otrok". … Glede spolne zlorabe so zaključki na osnovi raziskav naslednji: Če je od alkohola odvisen oče, je to dejavnik tveganja za spolno zlorabo otroka s strani družinskega člana, če je od alkohola odvisna mati, je to dejavnik tveganja za zlorabo otroka s strani zunanje osebe (mati otrokom ni sposobna nuditi varnega in negujočega okolja) « (Škrila 2005)
Zaradi zveriženih družinskih odnosov so otroci izpostavljeni agresiji, tudi če odkritega nasilja ni. Ker so čustveno so vezani na oba starša, so ob prepirih in razdvojeni. Prej ali slej pa zasovražijo starša alkoholika.
Družina se zapira pred drugimi ljudmi. Otroci so čustveno preobremenjeni. »Vseskozi pa so oropani za večji del občutka varnosti lastnega doma, starši jim v takšnih razmerah niso sposobni dajati dovolj ljubezni. Otrok se bo tako izjemno težko razvil in odrasel v samostojno in zrelo osebnost, ki bo sposobna izražati svoja čustva.« (Sorko 2005)
Starša otrokom ne dajeta pravega zgleda, zato se z njima težko poistovetijo. Če se vseeno poistovetijo z alkoholikom, se rodi nov alkoholik. Ta lahko z zgledovanjem po očetovih negativnih lastnostih pred samim seboj opraviči svoja kriva pota.
»Do 40% otrok alkoholikov se vda alkoholu, medtem ko med vso populacijo pri nas pričakujemo le pet do deset odstotkov alkoholikov!« (Rugelj 1981) Odnos staršev do alkohola v veliki meri oblikuje tudi odnos njihovih otrok do te omamne snovi. Odrasli s pitjem ustvarjajo vtis, da alkohol vsebuje odgovor na vse, zato tudi mladostnik vse pogosteje posega po alkoholu. Stiske preganja z alkoholno omamo, zato se težave še poglabljajo. Potem ponovno poseže po alkoholu in "smrtonosni krog" se nadaljuje.
Če pa se otrok ne poistoveti s starši, s tem poruši naravni odnos odvisnosti in podrejenosti med njimi. Posledica je občutek krivde, pogosto tudi zatekanje v sanjski svet, …. Otrok izgubi življenjsko usmeritev, pojavi se izgubljenost. Med vrstniki se počuti tujca, ne zna se zbliževati. V njem se menjata sovraštvo in usmiljenje do očeta. Izpostavljen je menjajočim se izkušnjam pretiranega upanja in skrajnih razočaranj, zato postane čustveno razdvojen in nevrotičen.
Otrok alkoholika ima dve izbiri: Kljubovati kot viharnik ali omagati kot naplavina. "Viharniki" prehitro dozorijo, nekateri se vneto vržejo v učenje in zrelo komuniciranje z odraslimi. Včasih jih celo dajejo za zgled njihovim vrstnikom. Jože Ramovš jih slikovito opisuje (navajamo): »Tudi to je viharništvo; mikavno in znamenito, da si ganjen, ko ga občuduješ, toda viharnik je tudi okleščen, pogosto ima odlomljen vrh, samoten in otožen stoji na robu ostrih skal.« (Ramovš 1986) Po drugi strani pa "naplavine" pogosto postanejo prestopniki. Če spet uporabimo besede Jožeta Ramovša: »Naplavine... Zavodi, poboljševalnice, duševno nerazviti, značajsko iztirjeni, pozneje zapori, novi alkoholiki...« (Ramovš 1986)
Večina otrok, ki jih pripeljejo k psihiatrom, je iz alkoholičnih družin. Škoda na otroku je odvisna od njihove starosti, splošne odpornosti ter stopnje in trajanja motenosti staršev. Posledice so najhujše pri predšolskih otrocih, v obdobju prvotnega istovetenja s starši, ko se oblikuje njihova osebnost. Vse to vpliva na njihova čustva tudi potem, ko že odrastejo.
Zoja Vuletić navaja, da so za otroke alkoholikov značilni 4 tipi osebnosti: "družinski heroj", "grešni kozel", "izgubljeni otrok" in "družinska maskota". "Družinski heroj" je ponosen, uspešen in izstopa z nadpovprečnimi dosežki, vendar neprimerno čustvuje. "Grešni kozel" je jezen, težaven, obnaša se ekscesno. "Izgubljen otrok" je vase zaprt, osamljen in nepomemben. Ni zainteresiran za življenje. "Družinska maskota" pa je nezrel in hiperaktiven, a prestrašen otrok, ki zahteva zaščito. Njihove glavne psihološke lastnosti so potreba po dominaciji, želja po popolnosti, socialna izolacija, samomorilnost, pogoste kršitve norm obnašanja, socialna agresivnost, paranoidnost, nemoralno obnašanje, negativni občutki do starša alkoholika, nižji intelektualni in spoznavni nivo, lenost, negotovost, doživljanje sebe kot nepopolnega in neljubljenega, slabi socialni stiki ipd.. Pri njih se razvijejo se različni obrambni mehanizmi, kot so fragmentacija, regresija, sublimacija, projekcija, reaktivna formacija,…. Pojavljajo se nervoznost, nemir, preobčutljivost, težave s koncentracijo, močenje postelje, hujša kriza identitete v puberteti, občutljivost, malodušnost,…. Zanje je značilen tudi sindrom nediscipline. »Predvsem gre za neposlušnost, oblike odpora, različne agresije (psihične - fizične), laganje, izostanke iz šole, bežanje od doma ipd. Ta sindrom nediscipline je problem predvsem zaradi tega, ker otrok zaradi nevodljivosti in odpora do avtoritet nima rednega moralnega oziroma duševnega treninga. Ne navadi se na urejenost, ne pridobi si delovnih navad (npr. učnih, ki so osnova spoznavnega procesa), niti najosnovnejših družbenih odnosov. Najbolj skrb vzbujajoče pa je njegovo moteče delovanje na okolje in reakcija okolja na to.« (Razboršek, Krištof 1988) Kasneje v življenju otroci alkoholikov težko navezujejo globoke in trajne odnose. Nimajo zaupanja v druge ljudi in v svoje lastno življenje.
Avtorica knjige Kakor kamen kost Janet G. Woititz poimenuje odrasle otroke alkoholikov, ki so ostali v nerazrešenem konfliktnem razmerju "otrok - slab starš" in tako niso imeli prave možnosti, da zares odrastejo, "odrasli otročki".
Značilni strahovi in slepila, v katera verjame "odrasel otroček", so naslednja:
1. »Če se približam tebi, izgubim sebe.«: Ker otrok ni bil deležen jasnih sporočil od staršev, si je mnoga prepričanja in vrednote ustvaril sam - vzgojil se je sam. Zaradi tega odrasel otroček še vedno nima jasnega občutka kdo je. Ni prepričan v svoje vrednote in kdorkoli jih lahko hitro poruši (občutek negotovosti).
2. »Če bi me zares poznal, me ne bi maral.«: Posledica zelo odkritih očitkov v otroštvu, da je bil otrok vir družinskih problemov, je strah pred razkrinkanjem in da bi nekdo drug videl, da odrasel otroček le ni »popolna oseba« in da v njegovem življenju obstajajo zmede in problemi.
3. »Če boš odkril, da nisem popoln, me boš zapustil.«: Gre za strah pred zavrženjem, ki je drugačen od strahu pred zavrnitvijo. "Odrasel otroček" se zna spoprijeti s strahom pred zavrnitvijo, strah pred zavrženjem pa je posledica otroškega izkustva, ko je otrok zaman čakal na pozornost staršev in je bil tako osamljen, da je mislil, da bo umrl. Odrasel otroček si v želji, da ga partner ne bi zapustil prizadeva, da bi bil popoln in da bi zadovoljil vsako partnerjevo potrebico.
4. »Eno sva.«: Če v prvih letih življenja otrok ni doživel t.i. "vezanja" in staršem ni mogel zaupati, da bodo skrbeli zanj, ga stisnili k sebi, ga potolažili, gre tak odrasel otroček v razmerja z vso globino svojih čustev in ves naenkrat. Ko se dobro zave, je že globoko v razmerju.
5. »Ranljivost nikoli ne prinese nič dobrega.«: Otrok se že zelo zgodaj nauči držati svoja čustva na vajetih, kar je takrat nujno, da sploh preživi. Kasneje pa je treba čustva odpreti, če hoče imeti zdravo razmerje. Tu pa nastane problem, saj ranljivost spominja na to, da je obupal.
6. »Nikoli se ne bova prepirala in nikoli se ne bova kritizirala.«: "Odrasel otroček" verjame, da v idealnem razmerju ni prepirov ali jeze. Otrok je moral svojo jezo potlačiti in se je tako naučil biti nejezen. Začel je racionalizirati, opravičevati in postal je potrt ter depresiven. Jeza tako pride pri takem otroku ali odraslem otročku na dan le še kot bes, ki ga ne zna kontrolirati, saj se ni naučil izražati jeze.
7. »Kriv sem za vse, kar gre narobe. Grozen človek sem.«: Občutek krivde je otroku dajal občutek nadzora. Če je to in to zagrešil, je lahko to tako ali drugače popravil. To, da je otrok poskušal, mu je dajalo občutek, da le ni povsem brez vajeti. Enako je pri "odraslem otročku", ki ima v razmerju občutek krivde. Lahko se opraviči ali naredi kaj drugega. Če je kriv, lahko kaj stori, drugače "obtiči".
8. »Če hočem biti ljubljiv, moram biti vedno vesel.«: Marsikateri "odrasel otroček" je kronično depresiven. Ves čas ga spremlja občutek otožnosti. To je posledica jeze, ki je usmerjena vase. Opraviti pa ima tudi z izkustvom izgube. Odrasel otroček namreč nikoli ni imel možnosti, da bi bil vesel otrok. Veselje mu je v primerjavi z občutkom ničvrednosti in impulzivnosti tuj občutek. Ne zna biti svoboden in spontan. V razmerju teži k temu, da ne bi delal problemov, da ne bi bil "zatežen".
9. »Drug drugemu bova zaupala brezpogojno, povsem in takoj.«: Otrok je po naravi zaupljiv, v problematični družini pa spozna, da zaupanje plača z bolečino in da se mu ne izplača. Zaradi preživetja postane nezaupljiv. Odrasel otroček pa brez zaupanja ne bo preživel v nobenem razmerju.
10. »Vse bova počela skupaj - kot eno bova.«: Otrok ni imel dobro začrtanih meja kdo je oče, kdo mama, kdo otrok, kaj je neustrezno vedenje in tudi kaj je zasebnost. In tako odrasel otroček nima občutka, da meja ni zid in da ne gre za izključenost, temveč za osebni prostor, ki ga potrebuje vsak.
11. »Vsako mojo potrebo, prošnjo in željo boš zaslutil nagonsko.«: Otrok je dobil sporočilo, da je najbolje ne pričakovati ničesar, ker je drugače lahko razočaran ali pa sesut, kar je posledica neizpolnjenih obljub. Vendar so v razmerjih vedno neka pričakovanja in od partnerjev se pričakuje, da bodo povedali kaj si želijo, da si lahko potem te želje potešijo, se sporazumejo. Strahovi in pomisleki privedejo odraslega otročka do tega, da od partnerja pričakuje, da mu bo le-ta bral misli.
12. »Če nimam ves čas popolnega nadzora, bo zavladalo razsulo.«: Že zelo zgodaj dobi otrok občutek za nadzor, kar preraste v občutek, da lahko sam postori vse in da ne rabi nikogar, kateremu bi bil potem dolžan. Kaže se tudi strah pred odvisnostjo, kajti le-to lahko odraslemu otročku pomeni odvisnost od njega in skrbi ga, da bi skrb zase odplavala stran.
13. »Če se res ljubiva, bova ostala vedno skupaj.«: "Odrasel otroček" je zelo lojalen človek, vendar večinoma pretirava. Npr.: Vztrajal bo v razmerju, čeprav se zaveda, da ga uničuje.... Pretirana lojalnost je povezana tudi s tem, da se na ta način "odrasel otroček" odkriža spopada z bolečino in raje "golta".
14. »Partner me bo vedno cenil, vedno me bo podpiral in nikoli kritiziral.«: To odrasel otroček pričakuje zaradi nepriznanih čustev v otroštvu, ko so starši otrokova čustva poimenovali za neumna in se iz njih norčevali.
15. »Strah me je, da te ne prizadenem.«: "Odraslega otročka" nihče ni naučil ustreznega izražanja in vedenja. Naučil se ga je z opazovanjem drugih. Zna ga drugače, kot da ga je strah, da bi partnerja prizadel z besedami ali dejanji. Prav zaradi tega v razmerju pogosto delujejo zadržano in nesproščeno.
16. »Oseba, ki jo vidiš, ne obstaja.«: "Odrasel otroček" si pogosto prizadeva, da bi izgledal "normalen", zato v mnogih pogledih igra osebo, kakršna bi rad bil, ali osebo, ki bi ustrezala partnerju. Vendar pa nikoli ni tako dobro skrit, kot si sam misli. Oseba, ki zares obstaja, je za odraslega otročka samo njegova preplašena notranjost, vse ostalo je "fasada", misli si, da nič od njegove inteligentne, seksapilne, vesele,... plati ni resnično.
17. »Izgubil bom nadzor nad svojim življenjem.«: "Odrasel otroček" si nadzora, ki sta ga imela starša nad njim, ne želi več. Strah ga je podrejanja, pa vendar vse odločitve prepušča partnerju, zaradi strahu, da se ne bi odločil narobe. Temu se težko upre, začne se umikati ali pa postavlja nemogoče zahteve, ki jih partner ne bo mogel izpolniti, samo zato, da si odrasel otroček dokaže, da partner hlepi po nadzoru.
18. »Saj ni važno.«: To je napadalen položaj depresivne drže. Taka drža "odraslega otročka" do neke mere ščiti, saj je imun na vse stvari, ki so tako in tako nepomembne.
19. »To ni res.«: Za mnoge "odrasle otročke" je bilo otroštvo velika travma in edina resničnost je bilo stanje nenehnega duševnega pretresa. Ko je v življenju vse lepo, se "odrasel otroček znajde v situaciji, ki mu je tako tuja, da se zdi neresnična. Zato pride do nemira.
20. »Videl boš, kako jezen sem.«: Odrasel otroček se nauči potlačiti jezo in je tako poln nerazrešene jeze. Strah ga je, da bi jeza, ki jo čuti do preteklosti in staršev, prišla na dan v razmerju. Običajno "odrasel otroček" pokaže jezo ob nepravih trenutkih. Lahko je čisto neutemeljena in pride v neustrezni količini in jakosti, saj "odrasel otroček" ne zna ravnati z njo.
21. »Sram me je tega, kar sem.«: Vzrok za tako velik sram, kot ga ima "odrasel otroček" je v prepričanju, da je sam povzročil družinski pekel.
22. »Ko me boš "prečital" boš videl, da nisem ljubljiv.«: Ta strah je soroden sramu. Občutka neljubljivosti se človek navzame v otroštvu. Otrok na vse možne načine poskuša popraviti situacijo in jo narediti lepšo, pa vendar nič ne pomaga. In tako misli, da je z njim nekaj narobe. Če bi bil ljubljiv, bi lahko družinsko življenje naredil lepo in veselo.
23. »Želim si lagodnosti.«: Včasih se "odrasel otroček" oddalji od partnerja, češ da si želi lagodnosti. V tem ni smisla, ampak logika "odraslega otročka" pravi, da je njegovo življenje ena sama čustvena kriza, da ga razmerje le še bolj premetava in da čustva niso dobra zanj. To je le kriza, saj lagodnost kmalu postane nevzdržna in dolgočasna. Poleg tega lahko spozna, da mu zdravo razmerje lahko omogoči takšno lagodnost, kakršne še nikoli ni občutil.
24. »Tako in tako me boš zapustil.«: "Odrasel otroček" se najprej boji razmerje sploh začeti, ko pa se za to odloči, je lahko v odnosu do partnerja zelo posesiven, ljubosumen in negotov. Tako vedenje je posledica strahu pred zavrženjem. Prav zaradi takega vedenja se "odraslemu otročku" lahko zgodi, da ga partner zapusti, on pa ima dokaz, da je bil strah utemeljen. Dejstvo je, da »odrasel otroček« lahko vsa ta slepila in strahove premaga le, če jih lahko prepozna in se zavestno odloči, da jih bo spremenil. Pri tem pa mu lahko zelo pomaga partner, ki mu s prepoznavanjem teh strahov lahko dlje časa stoji ob strani in ne obupa niti takrat, ko vidi, da nekatere stvari, v katere "odrasel otroček" verjame, nimajo podlage ali smisla.
Literatura:
Ramovš, Jože (1986), Alkoholno omamljen. Celje: Mohorjeva družba
Ramovš, Jože (2001), Slovar socialno alkohološkega izrazja. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka
Razboršek, Vinko, Krištof, Mitja (1988), Kaj vemo o alkoholizmu in drugih zasvojenostih. Ljubljana: Delavska enotnost
Rugelj, Janez (1981), Dolga pot. Ljubljana: Republiški odbor Rdečega križa Slovenije
Sorko, Nataša (2005), Alkohol zasužnji vse družinske člane. Otrok in družina, april 2005. Ljubljana: Prešernova družba (8-11)
Škrila, Darja (2005), Alkohol, agresija in nasilje. Zdravniški vestnik, 2005/74. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo (535-537)
Vuletić, Zoja (1988), Deca alkoholičara. Gornji Milanovac: Dečje novine
Woititz, Janet G. (2000), Kakor kamen kost. Radovljica: MCA